Elerji 2013/14

  • Alenka Fajfar Gnezda, Helena Angelski in Bernardka Avsenik so na taboru za nadarjene učence v Elerjih izvedle fotografske in filmske delavnice na temo strpnosti v okviru programov ZPMS. Učenci so pod vodstvom mentoric izdelali kratke sporočilne filme in posneli fotografije na tematiko vzgoje (»Priročnik za starše«) in (ne)strpnosti (poudarek na diskriminaciji nacionalitete).
  • Učenci so bili pri ustvarjanju svojih likovnih umetnin zelo kreativni in izvirni, na kar kaže tudi zelo pozitiven odziv širše javnosti oz. publike, kateri je bil končni izdelek predvajan.
  • Priročnik za starše je bil prvotno predstavljen kot akcija na Otroškem Parlamentu leta 2013 in bila v letu 2014 tudi realizirana. Akcija je požela veliko zanimanja in pohval za korektnost predstave v otrokovem pogledu na njegovo vzgojo ter njene pozitive in negative.
  • Tabor za nadarjene učence v Elerjih 2014 je zavzemal 2 večja projekta: Priročnik za starše (OP) in medijsko izražanje na temo (ne)strpnosti (ZPM); ter nekaj manjših likovno-zgodovinskih projektov – izdelovanje miniaturnih replik oz. maket na temo Rimljanov (gradnja in plasti ceste, dvigala, vzvodi, …).

Priročnik za starše:

  1. V torek, 23.5. 2014, smo se odpravili z avtobusom v smeri proti Primorski, kjer smo po dobrih dveh urah in pol dosegli naš cilj – Elerji. Takoj po prihodu smo razbremenili avtobus, si razdelili hiške oz. sobe ter dobili prva navodila za delo, ki so obsegala sledeče:
    1. predstavitev koncepta priročnika za starše (naredili mentorji)
    2. razdelitev v skupine za izdelavo spotov
    3. razdelitev vlog v posameznih skupinah za izdelavo priročnika za starše
    4. sestava osnutka scenarija za priročnika za starše
    5. predstavitev scenarija na sestanku po kosilu
    6. izdelava končne in izpopolnjene verzije scenarija
  2. V sredo, 24.5.2014, smo se ob zgodnji jutranji uri, po zajtrku takoj odpravili na delo saj je bilo časa za kvalitetno izdelavo spotov oz. posameznih elementov PZS zelo malo. Potek dela za drugi dan je bil sledeči:
    1. na skupnem sestanku smo še enkrat preverili scenarije (po izboljšavi)
    2. dodelitev vlog v spotu
    3. organizacija opreme
    4. organizacija filmskega seta
    5. začetek snemanja posameznih kadrov
    6. kosilo
    7. pavza (30min)
    8. trdo delo naprej – snemanje materiala
    9. sestanek o napredku posameznih spotov in organizacija za naslednji dan
    10. snemanje do večerje – mraka

V četrtek, 25.5.2014, smo se prav tako ob zgodnji jutranji uri (po zajtrku) odpravili na zaključek snemanja materiala ter osnutka montaže (izbor kadrov, …)

Naše doživljanje Elerjev:

Elerji so najboljši tabor na svetu! To dokazujejo številne znanstvene študije, izpeljane na vzorcu nadarjenih učencev OŠ Bičevje. Zakaj izveste spodaj 😉

Splošno in prostor:

Tam je delo zelo sproščeno in zabavno, vendar vedno uspemo narediti vse kar si zadamo. Okolica je čudovita, naselje leži nad Trstom, a še vedno leži za slovensko mejo. Vedno se odpeljemo v Elerje v poznem spomladanskem času oziroma zgodnjem poletnem času (sredina meseca maja) in vedno spimo pod srečno zvezdo v domu Sonček, saj nam je vreme vedno (do sedaj) naklonjeno. Ob počitniškemu domu leži zgodovinsko gradišče, kjer je največ arheoloških izkopanin, ki pripadajo antično-rimskemu obdobju. Počitniški center Sonček je razdeljen na tri enote: spalno enoto (sobe in WC in tuša), kuhinjsko-jedilni prostor, kjer pripravljamo hrano (prostor je razdeljen na zunanji in notranji del; ker v notranjem delu ni prostora za vse udeležene nadarjene učence na taboru, jemo v zunanjem predelu kuhinjsko- jedilnega prostora v drugi enoti), in enoto z avtentičnimi, samostoječimi lesenimi hiškami brez izolacije v katerih prebiva in shranjuje osebne predmete večina udeležencev tabora.

Hrana:

Hrana je izvrstna in kulinarična, saj si jo pripravimo sami (kar je poučno, ker se s tem veliko naučimo) in jo tudi sami pojemo (posebno radi imamo solato) in posodo nato sami tudi pomijemo.

Delo nasploh:

Po navadi odrinemo iz Ljubljane z avtobusom s polno glavo idej na Tabor za nadarjene. Najpogosteje vzamemo sabo elektronske izdelke (kot so fotoaparat, računalniki, razne tablice, …), ki jih kasneje na taboru uporabljamo kot delovne pripomočke.. Sestanki so pomembni saj pregledamo dosedanji napredek dela in določimo nadaljnji potek. Okolje deluje blagodejno na nas ter je tako prijetno, da vedno dobimo inspiracijo ter tako povzamemo konstruktivne in konkretne ideje za rešitev trenutnih (družbenih) problemov. Vso delo poteka v naravi, kraj je odmaknjen od mestnega vrveža in hektike, tako da se lahko poglobimo v naše delo in naše misli so zaradi tega veliko bolj čiste, kot če bi delo potekalo recimo v šoli. Delo poteka v skupinah in na koncu tabora pogledamo vse izdelke iz vseh skupin. Zadnji zbor je posvečen ogledu našega skupinskega dela, katere izdelke si pogledamo in povemo naše mnenje o njem.

Delo v letu 2014:

Tabor za nadarjene učence v Elerjih 2014 je zavzemal 2 večja projekta: Priročnik za starše (OP) in medijsko izražanje na temo nestrpnosti (ZPM); ter nekaj manjših likovno-zgodovinskih projektov – izdelovanje miniaturnih replik oz. maket na temo Rimljanov (gradnja in plasti ceste, dvigala, vzvodi …). Delali smo predvsem na kratkih sporočilnih videoposnetkih s tematiko, ki je bila predpisana čez leto v okviru Unicefa in/ali Otroškega parlamenta.

Mentorji:

Skozi dolgotrajno izvajanje »Tabora za nadarjene učence v Elerjih«, se je sam sistem izvedba docela izpopolnil – produktivnost udeležencev sicer niha iz generacije v generacijo, vendar je opazna konstantno zanimanje in želja po izražanju na različne ustvarjalne načine. Naši mentorji so v svojem poklicu aktivni več desetletij in zaradi tega izredno primerni za vodenje tabora, saj je komunikacija z udeleženci, s pomočjo nabranih izkušenj, tako veliko lažja in posledično produktivnejša in izvirnejša.

Prosti čas in zabava:

Poleg konstruktivnega dela imamo na taboru tudi nekaj prostega časa, čeprav se ta bolj ali manj omejuje na pozne nočne ure, saj se čez dan zelo zgoščeno odvijajo aktivnosti. Med prostim časom je zelo priljubljen počitek, saj delo ni od muh. Pod zabavo se na taboru smatra predvsem poslušanje glasbe, neavtorizirani izleti devetošolcev do meje, itd.

Produktivnost:

Glede na številne nagrade, ki jih lahko smatramo kot potrditev za uspešno delo, lahko trdimo, da je »Tabor za nadarjene učence v Elerjih« uspešen in prav tako produktiven, če upoštevamo dejstvo, da je za izdelavo vrhunskih izdelkov na voljo le dobrih 36 ur.

Nagrade:

Smo renomirani ustvarjalci medijskih sporočil za širšo javnost, predvsem na področju družbene problematike.

Elerji 2012/13

Ustvarjanje kratkih sporočilnih filmov na temo sprejemanja različnosti

V mesecu aprilu 2013 so bili vsi učenci 2. in 3. triade povabljeni, da sodelujejo pri ustvarjanju kratkih sporočilnih filmov.

(več …)

Elerji 2011/12

Šolsko leto 2011/2012

Mentorji: Maja Novljan, Alenka Fajfar Gnezda, Helena Angelski, Samo Jamšek, Marjan Rode

ARHEOLOŠKA DELAVNICA

Nadarjeni učenci so na taboru v Elerjih opravili tudi arheološke delavnice. Po uvodnem ogledu muzeja v Miljah, ki mdr. prikazuje tudi najdbe s kaštelirja nad Elerji, so učenci pridobili informacije o metodah določanja starosti predmetov (Samo Jamšek). Sledilo je terensko delo: prehod terena in kartiranje najdb, izkopavanje dveh (učnih) sond in izdelava grafa, izris skice sonde ter popis najdb. Na gradišču pa so učenci s pomočjo GPS tehnike izrisali potek obzidja in dodatnih zidov (Marjan Rode, Samo Jamšek). Na primeru razbite lončenine so vadili lepljenje in izris posode – iz delov posode (Samo Jamšek). V posebni delavnici so izdelovali lepilo (Samo Jamšek).

Učenci so s predavanji in delom na terenu spoznali temeljne značilnosti arheološkega dela, predvsem delo z izkopom, ovire pri prehoji terena, natančnost opazovanja, ocenjevanje najdenega, primerjava rezultatov dela.

Mentorja: Samo Jamšek in Marjan Rode

RIMSKI MOZAIK in RIMSKA OLJENKA

Na ogledu v Arheološkem muzeju v Miljah smo si ogledali rimske izkopanine, na slikovnih predlogah pa primere znanih rimskih mozaikov iz naših bližnjih in daljnih krajev – mozaike iz rimske Emone, iz bazilike v Ogleju, iz Pompejev in mozaike iz beneške bazilike Svetega Marka.

Mozaik je slika, ki je sestavljena iz manjših barvnih koščkov, ki so navadno iz kamna, lahko pa tudi iz stekla ali dragocene kovine. Koščke polagamo in pritrdimo na površino, vmesne prostore pa lahko tudi zapolnimo z različnimi vezivi ali maso.

Učenci so na likovni delavnici spoznavali oblike in motive rimskih mozaikov, podrobneje pa so si ogledali primere bolj znanih mozaikov. Iz kamenčkov različnih velikosti, oblik in barv, ki so jih polagali v že pripravljeno maso, so v dvojicah ali trojicah izdelali mozaik z rimskim motivom.

Cilji likovne delavnice

Učenci:

  • spoznavajo in razvijajo zmožnosti izvajanja slikarskih tehnik
  • opišejo značilnosti slikarskih tehnik
  • na fotografijah mozaikov določijo motive in oblikovne značilnosti
  • bogatijo znanje in razumevanje umetniških del rimskega cesarstva glede na zgodovinski in družbeni kontekst
  • uporabljajo pravilno izrazoslovje pri slikarskem izražanju
  • izdelajo mozaik
  • se navajajo na samostojnost pri realizaciji svojih idej in pri sprejemanju odločitev
  • razvijajo občutek za barvne in svetlostne odtenke ter iluzijo prostora
  • upoštevajo povratno informacijo ter razvijajo zmožnost za samovrednotenje svojega dela in procesa ustvarjanja
  • razvijajo potrpežljivost, vztrajnost in predanost pri svojem ustvarjanju
  • razvijajo pozitiven odnos do različnih umetniških praks in umetniških del drugih kultur razvijajo sodelovanje v skupini in razvijajo sposobnosti za dogovarjanje ter upoštevajo različnosti.

Na ogledu v Arheološkem muzeju v Miljah smo si lahko v živo ogledali pravo rimsko oljenko, ki so jo tudi druge civilizacije (egipčanska, grška) že davno prej uporabljale za razsvetljavo. Rimska oljenka je preprosta svetilka, ki ima dve odprtini – eno za stenj, drugo za vlivanje olja.

Učenci so na likovni delavnici spoznavali oblike in način izdelave oljenk skozi čas, podrobneje pa so spoznali tip rimske oljenke. Iz gline so izdelali votlo plastiko v obliki rimske oljenke z vsemi podrobnostmi in elementi – pečat, reliefni pokrov, ročaj.

Mentorica: Helena Angelski

DELAVNICE SOCIALNEGA UČENJA

V okviru delavnic za oblikovanje skupinske dinamike smo izpeljali nekaj vaj, ki prispevajo k večji povezanosti članov skupine in njihovemu sodelovanju.

V nadaljevanju so učenci po skupinah izdelovali družabno igro na temo medvrstniškega nasilja. Učenci so najprej izdelali idejno zamisel igre, v katero so morali vključiti vsebine, ki so povezane s prepoznavanjem in ozaveščanjem nasilnih vedenj in ustreznim odzivanjem nanje. Izdelati je bilo potrebno jasna in razumljiva navodila za igranje igre. Skupine so idejne zasnove in pravila predstavili drugim skupinam, nato pa so igro tudi izdelali. Igre bomo uporabljali pri uresničevanju vzgojnega koncepta v šoli.

Socialne veščine so učenci urili tudi v dejavnostih impro lige, prav tako pa tudi pri opravljanju gospodinjskih opravil (priprava hrane in pospravljanje).

Z načrtovanimi in opravljenimi dejavnostmi smo poskušali doseči naslednje cilje:

  • izboljšanje komunikacije v skupini,
  • večanje kohezivnosti skupine,
  • ozaveščanje nasilnih vedenj in ustreznih odzivov v konfliktnih situacijah
  • predvidevanje različnih situacij pri igranju igre
  • izdelava jasnih navodil za igranje družabne igre.

Mentorici: Alenka Fajfar Gnezda, Maja Novljan

Elerji 2010/11

Šolsko leto 2010/2011

Mentorji: Maja Novljan, Alenka Fajfar Gnezda, Helena Angelski, Samo Jamšek, Marjan Rode

Bistvo socialnega učenja je prenos izkušenj pridobljenih z vajo v varnem okolju v otrokovo vedenje in njegove strategije reševanja problemov. Širijo njegov izkustveni in doživljajski svet, razvijajo pa tudi intelektualno, emocionalno in socialno plat otrokove osebnosti. Zajemajo tudi igre vlog, ki imajo velik pomen, saj se le redko kje na neboleč način ob izkušnjah učijo vstopati v vloge, s katerimi se morajo soočati v življenju. Pomembne so pri oblikovanju lastne identitete, izboljšanju komunikacije s samim seboj in drugimi, ter pri sprejemanju in dajanju povratnih sporočil.

Tokratne delavnice za oblikovanje skupinske dinamike so potekale nekoliko drugače, saj so učenci dobili nekaj osnovnih navodil, nato pa po skupinah pripravljali naloge. Te so morale biti sestavljene tako, da je bilo potrebno pri reševanju sodelovanje članov skupine. Izdelati je bilo potrebno tudi opis poti in napotke, kje in kako poiskati navodila nalog. Pri tem so bili učenci zelo kreativni. Kasneje so se odpravili še na pohod in med njim reševali naloge, ki jih je pripravila druga skupina. Pri tem smo jih kot opazovalci spremljali učitelji, ki pa pri opravljanju nalog nismo sodelovali. Učenci so bili zelo zavzeti tako pri pripravi, kot tudi pri izvedbi nalog.

Socialne veščine so učenci urili tudi v dejavnostih impro lige, prav tako pa tudi pri opravljanju gospodinjskih opravil (priprava hrane in pospravljanje).

Z načrtovanimi in opravljenimi dejavnostmi smo poskušali doseči naslednje cilje:

  • spoznavanje samega sebe, svojih potreb, čustev, razpoloženj,
  • spoznavanje samega sebe, odnosa do drugih,
  • izboljšanje komunikacije v skupini,
  • večanje kohezivnosti skupine,
  • večanje senzibilnosti za skupinsko dogajanje,
  • pomoč posamezniku in skupini za razmišljanje o odnosih,
  • večanje posameznikove občutljivosti za dogajanje v njem samem.

O dogajanju in doživljanju učencev se ob koncu dejavnosti vedno pogovorimo, da osmislimo in povečamo učinek socialnega učenja.

Več o dogajanju pa preberite v spodnjem zapisu udeležencev tabora.

DELAVNICE SOCIALNIH VEŠČIN V ELERJIH, maj 2011

Na letošnjem taboru za nadarjene smo veliko časa preživeli s sovrstniki ob igri in zabavi, seveda pa smo imeli tudi TRENINGE SOCIALNIH VEŠČIN. Na teh delavnicah smo bili povezani drug z drugim, sodelovali smo in skupaj razmišljali. Spletle so se prijateljske vezi in s tem smo zadeli bistvo.

Delavnice so bile različne. Nekatere so pripomogle k skupinskem delu, druge k utrjevanju vezi med posamezniki. Največ časa je bilo namenjeno skupinskemu delu. Najprej smo bili razdeljeni v mešane skupine. Vsaka skupina je morala sestaviti vsaj pet nalog, ki naj bi jih druga skupina rešila. Delo pa je bilo še malce bolj zapleteno, ker so morali naloge poskriti v okolico Elerjev in napisati natančna navodila, ki bi drugo skupino pripeljala do naloge. Naloge so bile sestavljene na različne načine, kar se je videlo tudi v težavnostnih stopnjah.

Učenci pri sestavljanju nalog nismo pozabili na pripadnost Sloveniji. Ena od nalog je namreč zahtevala, da naj obrnjeni stran od morja, gledajoč v notranjost države, zapojejo Zdravljico. S skupnimi močmi jim je to uspelo.

Ena izmed skupin, ki je tudi morala peti, pa se je na začetku junija počutila, kot da bi bil božič. Med hojo so morali peti božične pesmi po prvi vasi za slovensko-italijansko mejo, v Korošcih.

Preverjali pa nismo le pevskih zmožnosti, temveč smo vključili tudi logiko. Z njeno pomočjo naj bi otroci rešili naslednjo nalogo: – s pomočjo telefona razvozlaj kodo: 55533888666 – s tehniko pisanja sms sporočil so učenci odkrili namig. Rešitev je namreč povedala, da morajo zaviti levo.

Preverjali smo tudi ustvarjalnost in kreativnost pri pisanju. Pojavilo se je kar nekaj nalog, ki so zahtevale smisel za pisanje. Spesniti smo morali svojo pesem, kar v tem primeru ni bilo prav enostavno, saj so se morala upoštevati naslednja navodila naloge: poiskati je bilo treba 4 dvobesedne ulice, zapisati jih na list papirja, nato sestaviti pesem. Prvi štirje verzi naj bodo sestavljeni tako, da za prvo črko prve besede uporabiš prvo črko začetne besede ulice. Za prvo črko zadnje besede pa uporabiš prvo črko druge besede ulice. V zadnjih štirih verzih pa na začetku uporabiš prvo črko druge besede ulice, na koncu pa prvo prvo črko prve besede ulice.

Primer: Tomšičeve brigade – Tvoja ljubezen boli ali bolje, da skriješ se ti

Skupina je skupaj našla štiri imena ulic (Localita Picaso, Localita Riostorto, Via Forti in Via Mozzarei) in spesnila svojo pesem.

Lahko je biti potrpežljiv. Lahko je biti radodaren. Vse je za nas fora. Vse je za nas mala malca.

Pametni so vedno najbolj ljubljeni. Radi se imamo mi ljudje. Fazani bomo vsi. Zmleli bomo vse.

Ko smo s tem končali, pa nas je čakala še dolga in strašljiva grozljivka, ki je morala biti plod lastne domišljije. Preden smo se lotili pisanja, smo morali rešiti pet rebusov, katerih rešitve naj bi narekovale pet morilskih orožij, s katerimi naj bi ubili junake svoje zgodbe. Ko so bili rebusi rešeni in se je usoda vrečke, mazila za ustnice (lipglos), obešalnika, škarij in plastenke spremenila, postali so namreč smrtonosna sredstva ubijanja, so se učenci lotili 300 besed dolgega strašljivega spisa.

Vse naloge pa niso bile usmerjene le na našo skupino. Nekatere so vključevale tudi popolne tujce. Ena izmed teh nalog, ki je marsikomu zagrenila življenje, je bila naloga, ki naj bi skupino spodbudila k spoznavanju domačinov tega kraja. Vendar zaradi pomanjkanja jajc v Elerjih, nam je vzela kar precej časa. To je bila naloga z navodilom:

-od vaščanov pridobite 5 ali več jajc, ki jih nato cela prinesete pokazat. Bodite vljudni!

Tako kratka naloga, čisto jasna, a kljub temu tako nepriljubljena. Izkazalo se je, da v Elerjih skoraj nihče nima jajc. Povprašali smo skoraj vse prebivalce, a večinoma zaman, saj tu nimajo kokoši in po jajcih nimajo potrebe. Naloga pa je bila nepriljubljena tudi zaradi občutka ponižanja, ki ga je vzbudila, namreč prosjačiti res ni zabavno.

Lov za nalogami se je končal zelo pozno ponoči z vrnitvijo skupine, ki je dobila najtežje in najdaljše naloge, vsaj po mnenju zbranih. Kar pa ni nujno slabo. Teža nalog jih je namreč prisilila v skupinsko delo, spoznali smo pozitivna (+) in negativna (-) vedenja vstnikov v dani situaciji. Trudili smo se do konca in s tem smo veliko pridobili, odnesli smo bistvo skupinskega dela, izkušnje in povezovanje.

Socialnih iger je bilo za en dan dovolj, vsekakor pa z njimi nismo dokončno zaključili. Naslednji večer je sledila impro liga, ki vsebuje igre, ki se navezujejo na sodelovanje. Igra »CRKN!« na primer zahteva dobro poslušanje soigralcev. Igralci v igri govorijo zgodbo na dano temo, pri pripovedovanju pa se menjajo na ukaz. Zgodba vnaprej ni določena, zato si jo sproti izmišljajo. Ravno to izmišljanje je vzrok za potrebo po poslušanju drug drugega, saj le tako lahko zgodba teče smiselno. Sicer pa, če steče na smešna in absurdna pota, potem se skupaj smejimo in nihče ničesar ne izgubi… To ni bila edina impro igra. Je pa definitivno temeljila na sodelovanju, pri kateri je imel čas tudi veliko vlogo. Naključna skupina je morala namreč zaigrati določen prizor, na katerega se ne more pripraviti. Začeti morajo takoj, ko je podan znak za začetek. Prizor morajo najprej izvesti v minuti, nato v tridesetih sekundah, v petnajstih sekundah in tako dalje do ene sekunde. Da pa je prizor ohranil smiselnost, so morali vsi delovati skupaj.

Igra, v kateri je pomembna komunikacija, pa je gotovo igra »Prevajalec«. Trije učenci se v njej znajdejo v treh različnih vlogah – v vlogi prevajalca, novinarja in strokovnjaka iz tuje, izmišljene dežele. Naloga novinarja je, da strokovnjaka sprašuje o njegovem poklicu, strokovnjak odgovarja v izmišljenem jeziku in s kretnjami dodatno podkrepi svoj odgovor. Prevajalčeva naloga pa je, da izmišljen jezik prevede v nam razumljivega, pri tem pa upošteva strokovnjakovo počutje, strinjanje ali nestrinjanje. Zanimive kretnje, čudne, nepoznane besede ter zanimivi pogledi, ki si jih nastopajoči izmenjujejo, naredijo igro zabavno za vse.

Po nekaj takih igrah, ki so se kdaj tudi zavlekle, smo morali končati zadnji večer. Socialno povezovanje pa se je nadaljevalo še naprej, saj smo ostali skupaj in se zabavali.

Učenci udeleženci tabora

Elereji 2009/10

Šolsko leto 2009/2010

Mentorji: Maja Novljan, Alenka Fajfar Gnezda, Samo Jamšek, Marjan Rode

Tabor za nadarjene učence je potekal od torka, 18. maja do četrtka, 20. maja 2010 v Elerjih oziroma tudi Jelarjih pri Hrvatinih. Udeležilo se ga je 23 učencev, večinoma iz sedmega in osmega razreda. Ta oblika dela z nadarjenimi poteka že tretje leto, vselej na isti lokaciji. Temeljni cilji so urjenje socialnih veščin, za kar je oblika tabora, kjer so učenci nekaj dni skupaj s svojimi mentorji, zelo primerna. Na tabor so povabljeni tudi mentorji različnih strokovnih področij. Letos sta se ga udeležila Samo Jamšek, ki poučuje naravoslovne predmete ter Marjan Rode, ki poučuje družboslovne predmete. Prvi mentor je lahko izkoristil pogoje dela v naravi, drugi pa je učencem omogočil spoznavanje preteklosti zaledja Trsta, predvsem s stališča nacionalne problematike 20. stoletja na kraju samem.

Učenci so po prepričanju mentorjev uspešno dosegli predvidene cilje. Pri tem je treba izpostaviti ne samo njihovo nadarjenost za razna področja, pač pa tudi njihov pozitiven odnos do dela, do sošolcev in mentorjev, kar odseva pozitivno naravnanost, ki jo prinašajo od doma.

DELAVNICE ZA URJENJE SOCIALNIH VEŠČIN

Mentorici Alenka Fajfar Gnezda in Maja Novljan

V delavnicah za urjenje socialnih veščin so se učenci poskusili v spoznavanju skritih pravil, opazovanju in prepoznavanju neverbalne komunikacije, spoznavanju vedenja posameznika v skupini, osveščanju in zavedanju lastnih vrednot. Učili so se argumentiranja svojih mnenj in zagovarjanja stališč. Vadili so kreativno reševanje problemov.

Sebe, svoje odnose so predstavili v obliki rimanih sestavkov, v katere so morali vplesti naključno izbrane in dodeljene besede.

Naključno izbrane besede: omara, miza, dolgočasiti se, grd Naključne besede: peti, zabit, veja, mraz Naključne besede: delovanja, stopnica, poreden, kričati Naključne besede: roža, debel, avto, zafrkavati se
Ela BogatajBomba je treščila v mojo omaro
miza pisalna enaka ji je.
Enaki ostajata leta in leta,
ker pri pospravljanju dolgočasim se.
Misel normalna je,
> da knjižna polica pospravljena bo,
a če kdor koli tja se ozre
vidi knjigo grdo strgano.
Vse ostale so se zbrale
v omari in na mizi
zmešnjava pokrita s plahto je.
Taka pač sem
vse bi storila,
da mi ne bi bilo potrebno pospravljat.
Ana HeberleJaz sem oseba, ki rada pojem,
se rada nasmeje,
rešuje težave tuje in svoje.
Obožujem poletje in spomladansko cvetje
manj ljuba mi je zima,
ko mraz lomi veje
in se pri tem prav zabito smeje.
Rajši od mraza imam sonce – sonček je lep!
poleg mraza pa ne maram hinavskih oseb.
Tjaša SkubicRada kričim, ko po toboganu drvim
pri meni je pravica taka kot stopnica
moja delovanja kot velika so priznanja
sem res radovedna kadar sem poredna.
Ana KodermanNekoč je ona živela,čeprav ni rada plela,
je rože rada imela,
zraven je pela
o zafrkavanju, o plavanju
o tehnologiji, o vožnji avta – čudežni misiji
in o psu debelem – prijaznem in veselem.
To je ona posebna s čudaškimi navadami.
Naključne besede: stol, tla, ubiti se, čudaški Naključne besede: vlak, gnil, pretepati, mačka Naključne besede: klopca, slon, berem, poraščen
Nataša TaškovO kako lepo bi to bilo,
če se učiti ne bi dalo,
to si mislim, ko grem domov
in se usedem na svoj stolTe čudaške snovi,
ki se jih človek vsak dan uči
od tega kar slabo mi je,
da bi najraje ubila se.Oh, saj ni tako hudo,
saj potem imam prosto
pa pomislim kaj bi bilo,
če se učiti ne bi daloČe pa človek nič ne ve,
potem mu prav nič ne gre
saj znanje dobro je
torej se mi le
ni treba ubiti se.
Daša PokrajčevičJst sm po horoskopu velka mačka
za pretepanje se mi ful kvačka.V prihodnosti upam,
da me ne bo gnil vlak zbiu,
kr če ne bo zanimiu.
Tala KordišSem Tala vedno nasmejana
rada na klopci berem in se smejem,
rada imam živali, kot so poraščen pes, slon in konj
se z njimi zabavam in v morju zabavam.

Izvedli so delavnico izdelave stripa v okviru šolskega projekta Povej, na temo medvrstniškega nasilja.

V času bivanja so učenci sami poskrbeli za prehrano skupine in urejenost notranjih in zunanjih prostorov, s čimer so se navajali na samostojnost pri opravljanju gospodinjskih opravil.

NARAVOSLOVNA DEJAVNOST

Mentor Samo Jamšek

V okviru tabora za nadarjene v Elerjih so bile za učence izpeljane naravoslovne delavnice, kjer so učenci poglabljali in izpolnjevali zanje, ki so ga osvojili na rednih urah pouka. Izpeljane so bile naslednje delavnice:

1. Prstni odtisi

Spoznavanje ene od forenzičnih metod odkrivanje prstnih odtisov s pomočjo joda.

2. Učinek tople grede

Ugotavljanje, zakaj je v rastlinjaku (topli gredi) temperatura zraka večja kot v njegovi okolici ter primerjava z Zemljinim ozračjem in problemom globalnega segrevanja. Spoznavanje toplogrednih plinov, njihove vloge pri globalnem segrevanju in glavnih virov toplogrednih plinov.

3. Balon v plastenki

Poglabljanje temeljnih znanj o vakuumu ter tlaku plinov in tekočin na primeru napihnjenega balona v plastenki. Učenci so morali poiskati najustreznejšo razlago za pojav, ko se napihnjen balon v plastenki ne sprazni, kljub temu, da ga ne zavežemo njegove odprtine. Poleg tega so morali ugotoviti kako sploh napihniti balon v plastenki. Učenci so poleg delavnic spoznavali tudi okoljske probleme (ozonska luknja in globalno segrevanje) ter na to temo izdelali dva plakata, ki se bosta uporabljala kot učni pripomoček v razredu pri urah naravoslovja oz. kemije.

ZGODOVINSKA DELAVNICA

Mentor Marjan Rode

NACIONALNA PROBLEMATIKA V ZALEDJU TRSTA OD KONCA 19. DO ZAČETKA 21. STOLETJA

Za to kratko raziskovalno nalogo so bili učenci razdeljeni v dve skupini. Starejša skupina 8. in 9. razred je zastavljeno problematiko pregledala s pomočjo strokovne in učbeniške literature. Mlajša skupina, učenci 7. razreda, pa so opravili terensko delo in risanje grafov iz pridobljenih podatkov. Končni cilj je bil ugotoviti spremembe v nacionalni strukturi ožjega območja Elerjev, ki je petkrat menjalo državno pripadnost v ne polnih sto letih.

Delo je potekalo na sledeč način: v obeh skupinah so se učenci z mentorjem najprej pogovorili o poznavanju nacionalne problematike tega področja. Učenci osmega, predvsem devetega razreda so že na urah zgodovine okvirno spoznali obravnavano problematiko. Učenci sedmega razreda so potrebovali več razlage.

Sledilo je oblikovanje raziskovalnega vprašanja, ki so ga učenci zastavili kot ‘Ali so spremembe državne pripadnosti tega področja bistveno vplivale na številčno razmerje med Slovenci, Italijani in pripadniki drugih narodov, ki so živeli/živijo na teh tleh?’

Iz dotedanjega poznavanja problematike so učenci postavili hipotezo: Državna pripadnost in politika držav do nacionalne pripadnosti je spreminjala nacionalno sliko v neposrednem zaledju Trsta od konca 19. do začetka 21. stoletja.

Za izdelavo teoretičnega uvoda so bili učenci osmega in devetega razreda razdeljeni v štiri skupine. Te skupine so obdelale sledečo problematiko:

1. skupina (Daša Pokrajčević, Kaja Stradovnik, Blaž Potočnik) določitev obsega obravnavanega področja ter spremembe meje v obravnavanem času.

2. skupina (Matija Šteblaj, Nataša Taškov, Ana Koderman) gospodarski pomen, s poudarkom na prometnih povezavah, ki so potekale od morja v notranjost.

3. skupina: (Ana Heberle, Tala Kordiš, Nina Kolovič) nacionalna politika držav, ki so zasedale obravnavani prostor.

4. skupina: (Tim Ključevšek, Ana Kregar, Rebeka Kropivšek Leskovar) šolstvo na obravnavanem področju.

A Teoretični del

Področje, ki smo ga obravnavali, smo omejili kot prostor zaledja Trsta, med Spodnjimi Škofijami in Dekani. Ta prostor je v devetnajstem in začetku dvajsetega stoletja sodil v okvir Avstrije oziroma Avstro-Ogrske države. Aprila leta 1915 je Italija iz tabora trozveze prestopila v tabor antantnih sil. V kratkem je napadla bivšo zaveznico Avstro-Ogrsko in začela osvajati njeno ozemlje. Korak za korakom se je avstro-ogrska armada umikala in končno obstala ob reki Soči. Tu je italijanska vojska novembra leta 1917 doživela zlom, umaknila se je do reke Piave. Vse to Avstro-Ogrski ob koncu vojne ni pomagalo. Svetozar Borojević je moral razpustiti svojo armado in italijanska vojska se je novembra 1918 nevarno približala Ljubljani.

Na pariški mirovni konferenci leta 1919 je Italija kot ena od zmagovalk prve svetovne vojne postavila zahteve iz londonskega sporazuma, ki so ji obljubljale vzhodno jadransko obalo. Jugoslavija, ki so jo antantni voditelji razumeli tudi kot povečano Srbijo, sicer članico antante, je lahko delno oporekala italijanskim zahtevam. Končno odločitev o meji med Jugoslavijo in Italijo so velesile prepustile obema državama. Ti dve sta se leta 1920 v Rapallu dogovorili, kje bo potekala meja. T. i. rapalska meja je ločila velik del Slovencev od matičnega naroda, saj je potekala od današnje tromeje na Peči proti Logatcu in na reški zaliv. Obravnavano področje je tako v celoti prišlo pod Italijo in v njej živelo od leta 1918 do 1945.

Leta 1945 je bil obravnavani prostor dodeljen coni A, kot delu bivše Julijske krajine, ki so jo upravljali Anglo-Američani. Leta 1947 je bil na pariški mirovni konferenci sprejet sklep o ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, državice, ki ni pripadla ne Italiji ne Jugoslaviji. Južni del STO-ja je pripadel coni B, ki jo je nadzorovala jugoslovanska vojska. Severni del tega prostora (Trst in njegovo ožje zaledje) pa coni A, ki jo je nadzorovala anglo-ameriška vojska.

Oktobra 1954 sta Italija in Jugoslavija podpisali londonski memorandum po katerem je cona A pripadla Jugoslaviji, cona B z ozkim pasom cone A (njen južni del v širini slabega kilometra, od morja, južno od Lazareta do Bazovice) pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Slovenijo potrjena leta 1975 z osimskimi sporazumi. Takrat se je vzpostavila dokončna državna meja, ki je tudi po letu 1991, po nastanku samostojne Slovenije, ostala na istem mestu.

Gospodarski pomen obravnavanega področja mora najprej poudariti pomen Trsta, največjega severno jadranskega pristanišča vse do druge polovice dvajsetega stoletja. Trst je igral pomembno prometno povezavo habsburških ozemelj s svetom. V njem je delovala velika ladjedelnica, njegov pomen se je povečal z izgradnjo južne železnice, ki je imela dve skrajni točki: Dunaj in Trst (1857). 1849 je bila zgrajena telegrafska povezava. Cvetela je trgovina in manufakturne ter obrtne dejavnosti. Mesto je bilo magnet okoliškim prebivalcem, kamor so se v času gospodarskega vzpona množično priseljevali. Okoliškim prebivalcem je pomenilo možnost prodaje njihovih izdelkov (npr. »mlečna pot« kmetic iz zaledja, ki so po več ur dnevno prinašale mleko, jajca in ostale pridelke v Trst in se ponovno peš vračale proti domu).

Obalna naselja je povezovala parenzana, ozkotirna železnica, ki je povezovala Trst in severno istrska mesta s poudarkom na prometnih povezavah, ki so potekale od morja v notranjost.

V obdobju Avstro-Ogrske država vsaj uradno ni delala razlik med narodi, čeprav je bilo moč čutiti nemški pritisk nad ostalimi narodi. Na obravnavanem področju so svoj poseben položaj zahtevali tudi Italijani. Kljub temu je bil Trst pred prvo svetovno vojno mesto z najštevilčnejšim slovenskim prebivalstvom. Tukaj so se odpirale slovenske šole, nastajala so kulturna društva.

Po prvi svetovni vojni, ko se je meja med Italijo in Kraljevino SHS vzpostavila pri Planini, je italijanska država začela izvajati vse bolj načrten pritisk na neitalijane. Leta 1920 so fašisti, ki so postajali vse močnejši, požgali Narodni dom v Trstu. Slovenci so postali državni sovražniki. Leta 1922 se je s prihodom fašistov na oblast stanje še poslabšalo. Slovenščina je bila prepovedana v vseh javnih prostorih (v uradih, podjetjih, celo gostilnah). Do leta 1927 so izgnali slovenščino iz šol. Prepovedali so slovenska kulturna, športna društva, ukinjali so slovensko časopisje, preganjali branje slovenskih knjig. Slovensko so lahko začasno govorili le v cerkvi. Italijanska država je spremenila vsa slovenska krajevna, lastna imena in priimke v italijanska. To so storili bodisi s prevajanjem ali preprostim dodajanjem italijansko zvenečih končnic (iz Janeza Valenčiča je tako nastal Giovani Valenti, Postojna pa Postumia).

Zaradi takih pritiskov in načrtnega slabljenja gospodarstva na tem področju, se je od približno 300 000 primorskih Slovencev izselilo 100 000, največ v Jugoslavijo, nekaj tudi v Argentino. Na njihova mesta pa je država priseljevala Italijane iz osrednjih in južnih predelov Italije.

Slovenci so se raznarodovanju upirali s kulturnimi aktivnostmi (tihotapljenje slovenskih knjig iz Jugoslavije), nastali pa sta tudi dve organizaciji, ki sta se borili proti potujčevanju: TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in duhovniško združenje Zbor svečenikov sv. Pavla. Država je ostro preganjala take oblike združevanja, pripadnike TIGR-a so zapirali in nekatere celo usmrtili.

Med drugo svetovno vojno se je na obravnavanem področju razmahnilo partizansko gibanje, ki je zajelo tudi del italijanskega prebivalstva.

Po drugi svetovni vojni se je na področju, ki je ostalo pod Italijo, položaj Slovencev delno izboljšal – država ni več izvajala fizičnega nasilja, omejevala pa je pravice Slovencev. Tako se Slovenci še danes trudijo, da bi jim italijanska država priznala enake pravice, ko jih pripadniki italijanske manjšine uživajo v Sloveniji oziroma so jih v povojni Jugoslaviji.

Vzhodni del bivše Julijske krajine je po vojni pripadel Jugoslaviji in del italijanskega prebivalstva se je izselil. Jugoslovanska oblast je po burnem povojnem obdobju (problem t. i. fojb – metanje pobitih v jame) uredila položaj italijanske manjšine z ustreznimi pravicami. Slovenci pa so lahko ponovno spregovorili v svojem jeziku.

Šolstvo obravnavanega področja kaže v 19. stoletju podobno sliko, kot je bila tedaj v vsej Avstro-Ogrski: v zadnjih letih 19. stoletja je večina otrok obiskovala obvezno osnovno šolo. Učni jezik je bil v nižjih razredih še materinščina, nato pa je prevladovala nemščina. Kljub temu je bilo še okoli 10% ljudi na tem področju nepismenih. Edina šola, kjer je potekal pouk v slovenskem jeziku, je bila gimnazija v Gorici, ki je z delom začela v šolskem letu 1913/14.

Po priključitvi obravnavanega področja Italiji, je država leta 1923 z uredbo določila, da je uradni jezik že v prvem razredu osnovne šole italijanščina. Leta 1928 so uvedli verouk v italijanskem jeziku. Temu so se upirali slovenski duhovniki, predvsem goriški škof Sedej. Z uredbo leta 1941 je določil, da je jezik cerkvenih obredov slovenski. Kljub temu so Slovenci morali tudi na tem področju popuščati pred nasilno fašistično politiko. Vse to pa je vodilo v vse hujšo asimilacijo Slovencev, ki je bila končana šele po drugi svetovni vojni. Takrat so Slovenci v Italiji dobili možnost pouka v slovenskem jeziku tudi na osnovnih in srednjih šolah, čeprav se te še vedno srečujejo s problemi (financiranje). Del obravnavanega ozemlja, ki je po drugi svetovni vojni pripadel Jugoslaviji (oziroma je danes v Sloveniji), je dobil večinoma slovenske šole, italijanski manjšini pa je jugoslovanska država omogočila šolanje v svojem jeziku.

B Praktični del

Učenci 7. razreda so dobili nalogo, da na terenu oz s pomočjo dodatne literature raziščejo spreminjanje narodnostne podobe obravnavanega področja. Raziskovali so vasi Elerji in S. Barbaro (Korošce), ki leži približno kilometer proč, v Italiji.

1. Prva skupina je dobila telefonski imenik Elerjev in morala s pomočjo priimkov ugotoviti število slovenskih, srbohrvaških in italijanskih priimkov.

2. Druga skupina si je izbrala najdaljšo ulico v S. Barbari (Korošcih) in po napisih nad vrati ugotavljala slovenske, italijanske in ostale priimke.

3. Tretja skupina je odšla na pokopališče S. Barbare in ugotovila število slovenskih, italijanskih in ostalih priimkov. Ta skupina je obravnavala priimke v treh časovnih obdobjih: do leta 1918, od 1919 do 1945 in po 1945.

Rezultati:

Prva in druga skupina sta dobili sledečo sliko glede Elerjev in S. Barbare (vir: Telefonski imenik Slovenije 2010 in napisi nad vhodi v stanovanja v S. Barbari):

Jelerji 2010 Santa Barbara / Korošci
Slovenski priimek 28 3
Italijanski priimek 2 11
Srbo-hrvaški priimek 18 0

Tretja skupina je dobila sledečo sliko pokopanih na pokopališču S. Barbare:

Pred 1918 1918-1945< 1945-2010
Slovensko ime in priimek< 6 4 11
Italijansko ime in priimek 4 28 224

Kot zanimivost so učenci druge skupine ugotavljali nacionalno strukturo padlih antifašistov, zapisanih na spominskem obeležju v S. Barbari:

1943-1945
Slovenski priimek 4
Italijanizirani priimek 11
Italijanski priimek 12

Zaključki

Prikazani podatki potrjujejo hipotezo, da je državna pripadnost in politika držav do nacionalne pripadnosti spreminjala nacionalno sliko v neposrednem zaledju Trsta od konca 19. do začetka 21. stoletja.

Posebej zanimivi so podatki, pridobljeni na pokopališču v Santa Barbari, kjer sicer skromna prisotnost pokojnikov iz časa Avstro-Ogrske še vedno kaže na večjo prisotnost Slovencev kot Italijanov v zaledju Trsta. Slika pa se začne močno spreminjati v obdobju med obema vojnama, ki je ta prostor zasedla Italija. Verjetno ne gre za tako velik porast števila italijanskih imen in priimkov pripisati zgolj doseljevanju Italijanov, pač pa tudi politiki države, ki je spreminjala neitalijanska imena in priimke v italijanska.

Po drugi svetovni vojni pa so posledice predvojne politike rodile sadove, pa tudi povojna italijanska politika ni (bila) prijazna do Slovencev, kar se kaže v velikem nesorazmerju italijanskih in slovenskih imen/priimkov.

Spomenik protifašistov dodatno kaže, da se je na tem prostoru še med drugo svetovno vojno ohranjala prisotnost slovenskega življa, ki pa se je počasi utapljala v italijanskem jeziku.

Na slovenski strani meje pa je opazen trend povečevanja neslovenskih imen po eni strani, po drugi strani pa izginjanje italijanskih imen. Vzroki prvega pojava so verjetno v priseljevanju, vzroki drugega pa v odseljevanju Italijanov v Italijo po drugi svetovni vojni, kot tudi politike Jugoslavije, ki je omogočila Slovencem polno izražanje nacionalne pripadnosti.

Literatura:

J. Cvirn et al., Ilustrirana zgodovina Slovencev, Ljubljana 1999

Neven Borak et al., Slovenska novejša zgodovina, Ljubljana 2005

Ervin Dolenc et al., Koraki v času. 20. stoletje. Zgodovina za osmi razred osemletke, Ljubljana 1997

Zlata Kastelic et al., Koraki v času. Zgodovinski atlas za osnovno šolo, Ljubljana 1999

Atlas Slovenije, Ljubljana 2005

Viri:

Telefonski imenik Slovenije, 2010

Nagrobni napisi na pokopališču Sveta Barbara/Korošci

Priimki na vhodih hiš v S. Barbari/Korošcih

Napis na spomeniku padlim antifašistom v S. Barbari/Korošcih

Dodatek

Učenci so pred odhodom v Ljubljano obiskali prazgodovinsko gradišče – kaštelir, ki se dviga nad domom. Sama prazgodovinska gradnja je že v Italiji. Objekt je delno izkopan in opremljen z informacijskimi tablami. S slovenske strani je dostop težavnejši (grmovje, neutrjena steza), na italijanski strani pa je moč do njega priti po urejeni stezi.

Ko pa ni bilo več treba biti nadarjen…