Tabor »Otroci in mladi ne priznajo meja 2014«

V letu 2014 je ZPM Ljubljana v sodelovanju z Osnovnimi šolami in mentorji osnovnih šol in zavodov izvajala projekt »Otroci in mladi ne priznajo meja«. Večina aktivnosti projekta je že bila izvedenih v preteklem šolskem letu, od 19. do 21. septembra 2014 pa je bil izveden še tridnevni tabor v Otroškem letovišču Pacug pri Porotoržu. Na tabor so bili povabljeni tudi otroci OŠ Bičevje, ki so bili izbrani na enem izmed natečajev, ki je potekal v skopu navedenega projekta (natečaj za najboljši slogan, natečaj za najboljši kratki film ali natečaj za najboljši foto izdelek).

Mednarodni tabor v Poreču

RAZNOLIKOST – VEZIVO IN BOGASTVO OBMEJNEGA SOŽITJA

Predstavniki šolske skupnosti smo se skupaj z mentorico Alenko Fajfar Gnezda udeležili mednarodnega tabora v Poreču.

Otroci in mladi ne priznajo meja (OMNPM) je projekt čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško. Vodeči partner projekta je Savez društava Naša djeca Hrvatske (SDND), partnerji pa so: Zveza prijateljev mladine Slovenije, Zveza prijateljev mladine Maribor in Društvo Naša djeca Varaždin.

Cilji, ki smo jih na taboru dosegali v različnih delavnicah so bili sledeči:

  1. Zbiranje konkretnih predlogov, idej za sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi otroki iz otroških parlamentov in dječjih vijeća/dječjih foruma.
  2. Ugotavljanje, kakšne predsodke imajo otroci do Slovencev in Hrvatov in kateri so njihovi predlogi za njihovo preseganje.
  3. Zbiranje primerov dobrih praks sodelovanja otrok v družbenih aktivnostih in nizanje idej za nove načine.
  4. Naštevanje prednosti in izzivov življenja ob meji ter zbiranje predlogov za učinkovite načine osveščanja lokalnega prebivalstva o pomenu sobivanja.
  5. Ozaveščanje pomena in potrebe igre za otroke.
  6. Ozaveščanje pomena otrokovih pravic in zbiranje konkretnih predlogov za načine osveščanja državljanov o otrokovih pravicah.
  7. Razlikovanje med različnimi vrstami zdravja ter razmišljanje o tem, kaj naj družba, skrbniki in otroci sami storijo za otrokovo zdravje.
  8. Izmenjava primerov dobrih praks s področja medgeneracijske solidarnosti ter zbiranje konkretnih idej za medgeneracijsko solidarnost.

Revija otroškega enominutnega filma Zabok 2012

Revija otroškega enominutnega filma v organizaciji Saveza društva Naša djeca Hrvatske v Zaboku (9. – 10. 11. 2012)

Ker so učenci OŠ Bičevje pod vodstvom mentoric aktivno sodelovali v projektu »100 ljudi, 100 čudi« in se v sklopu projekta oktobra 2012 tudi udeležili mednarodnega tabora v Poreču, sta bili mentorici skupaj s predstavnico učencev s strani ZPM povabljeni na Delavnice animacije in scenarija, ki so jih izvajale priznane hrvaške voditeljice v Termah Tuhelj.

fotka_1

V okviru projekta čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško je Savez društava Naša djeca Hrvatske razpisal Natečaj za kratke filme otrok in mladine na temo »Život uz granicu / Življenje ob meji«. Na natečaj so svoje filmske izdelke lahko poslali otroci in mladi iz filmskih skupin iz Društev Naša Djeca in Zveze prijateljev mladine, ki so se udeležili projekta kot šolske, filmske in video-skupine iz mest in iz krajev, zajetih v čezmejnem programu IPA.

Namen natečaja sta bila spodbuda in navdih za mlade, kreativne ljudi, da v določeni filmski obliki v eni minuti povedo zgodbo o predsodkih in o različnosti, prijateljstvu, strpnosti in sožitju med otroci in mladimi, ki živijo ob meji med Hrvaško in Slovenijo.

fotka_2

Revija enominutnega filma je bila organizirana v sodelovanju Saveza društava Naša djeca Hrvatske, kot vodilnega partnerja na projektu »Otroci in mladi ne priznajo meja/Djeca i mladi ne priznaju granice« in civilnega društva za kulturo »Gokul« iz Zaboka.

fotka_3

Na Reviji v Zaboku je bilo prikazanih dvajset filmov, ki so na razigran in otroško originalen, a iskren in neposreden način govorili o tem, da prijateljstvo in strpnost ne poznata meja tako med otroci kot tudi med odraslimi ljudmi, ne glede na obstoječe različnosti. Vsi prisotni na Reviji, so tudi sodelovali kot del žirije pri izboru filmov za nagrado,ki jo je podelila publika.

fotka_4

Delavnice animacij ter scenarija so vse tri prisotne navdušile, Revija kratkih filmov otrok pa še dodatno motivirala za načrte, kako bi se tudi na naši šoli lahko lotili izdelave kratkih filmov.

Tabor »100 ljudi 100 čudi«

Tabor »100 ljudi 100 čudi«                                                                      07.11.2012

V šolskem letu 2011/12 smo na delavnicah med drugim sestavljali slogane proti diskriminaciji. Mentorica, pedagoginja Alenka Fajfar Gnezda je povedala, da bo naše izdelke poslala na natečaj, toda takrat temu nisem posvečala preveč pozornosti. Pred mesecem dni pa je nenadoma prispelo obvestilo o nagradnem taboru v Poreču. Če bi povabilo sprejela (seveda sem ga, sicer pač ne bi brali tegale), naj bi odšla na začetku jesenskih počitnic, spremljali pa naj bi me pedagoginja Alenka Fajfar Gnezda in učiteljica Bernarda Avsenik.

Iz končne postaje šestice na Dolgem Mostu, smo se ob pol osmih zjutraj odpeljali z zelo udobnim avtobusom. Če predpostavimo, da sem bila ob tisti uri že dovolj prisebna za zaznavanje okolice še s čim drugim kot z ‘avtomatikom’ (odličen način, da zjutraj možgani lahko odspijo še dve rundi pred poukom J), potem sem na nasprotni strani avtobusa ob oknu (v natanko isti poziciji kot jaz J) opazila punco, ki je prav tako prišla edina iz svoje šole in se je pozneje izkazala za zelo dobro prijateljico.

Prvi dan tabora pravzaprav nismo počeli nič posebnega. Prejeli smo identifikacijske kartice, programe in majčke s kratkimi rokavi z napisom (nihče ni predvideval, da vreme ne bo primerno?), poleg tega pa sta bila v vrečki tudi zvezek in kemični svinčnik. V sobi sem se znašla prav s tisto punco iz avtobusa, Tricio, in dvema dekletoma, ki sta napisali najbolj drzen slogan (Vsi smo goli pod oblekami), Tino in Brino. Po krajšem zanimivem nagovoru (oh, koga zafrkavam, to je bil dolgočasni del, ampak sem vljudna), smo imeli neke vrste prvo delavnico – svoje slogane smo napisali na liste papirja, ki smo jih pozneje nalepili na steno šotora. Prav tam smo se zbrali ob osmih zvečer za »Multi-kulti« večer, kjer smo si med sabo podarili predmete, ki so predstavljali naš kraj in smo jih morali prinesti s sabo.

Pravo dogajanje se je začelo v soboto zjutraj, ko so v veljavo stopili barvni listki, ki so določali pripadnike štirih skupin. Moja skupina, rumena, je najprej spoznala strip. Mogoče sem pristranska, ker tako ali tako 99% mojih prostočasnih aktivnosti vsebuje svinčnik in radirko, toda ta delavnica mi je bila najbolj všeč od vseh. Simon Sanda je predstavil način risanja in vaje za roko ter pokazal nekaj hrvaških in slovenskih stripov. Najboljši del je bilo odkritje, da je delavnico pripravil, tako kot se spodobi in prinesel dovolj svinčnikov, več kot eno radirko (!J) in celo vsakemu udeležencu svoj šilček. Na uri mi je uspelo sestaviti zgodbo in nakracati osnovo (pa kje so organizatorji videli človeka, da bo v 45 minutah spravil skupaj dober strip), končala pa sem ga zvečer pred spanjem (okej, ponoči pred spanjem… nekaterim je šla meni nujno potrebna osvetlitev na živce).

Vmes sta se zgodili še dve manjši zadevi: gledališka delavnica (povezovanje s soigralci, razmišljanje še o kom drugem razen o sebi in druge za odnose pomembne stvari, toda ne maram se izpostavljati (obstajajo izjemne situacije!)), ki sta jo vodili dve odlični in zelo prijazni igralki. Druga zadeva pa je bil izlet na Hum, ki naj bi bil pravzaprav pohod, vendar je preveč deževalo. Avtobus nas je na koncu odložil pri gradu, ker se noter pač nismo mogli peljati. Potem nas je malo prepihalo, zmočilo (pelerin(ic)e gor ali dol), izvedeli smo pa kup zanimivih stvari o glagolici in skupni zgodovini Hrvatov in Slovencev.

Zadnji dan sta se odvili še preostali dve delavnici. Na prvi, »BoomBoom«, smo vse skupine – vsaka s svojo pesmico – sestavile glasbeno zgodbo o hrvaški deklici, ki je srečala slovenskega fanta. Uporabljali smo »boomwhacke« – plastične palice različnih dolžin, ki so neke vrste uglašene bobnarske palice. Delavnica »Ponosno različni« je prispevala k sprejemanju drugih in sebe, takih kot smo. Stali smo za svojimi slabimi navadami (dobesedno, saj smo morali vstati iz kroga in z drugim stoječim zamenjati svoje mesto, če smo slučajno zaslišali trditev, ki je veljala za nas), predstavili našo različnost v živi sliki tako, da je vsak od nas predstavljal enega od elementov celote, preverili svojo (ne)sposobnost opazovanja sogovornikov in v igrici izvajali tudi pantomimo.

Po kosilu in pakiranju (=dolgotrajnem iskanju mojih stvari na minskem polju, kjer je par bomb že eksplodiralo, naša soba namreč ni bila zelo urejena J) je potekla še zaključna prireditev, kjer smo predstavili svoje delo in glasovali za najboljši slogan. Na nek način smo zmagale me štiri »cimre«, saj sta slogan napisali Brina in Tina, oblikovali pa sva ga Tricia in jaz J. Nato smo poslušali še zaključni govor. Dve uri prej kot načrtovano smo se odpeljali proti domu. Tukaj je potrebno omeniti tudi dejstvo, da smo na zaključni prireditvi vsi nosili naše kratke majčke, v Ljubljani pa je snežilo J.

Imela sem se zelo dobro. Spoznala sem prijateljice (še posebno eno J), ki jih ne bom tako hitro spustila iz rok. Naučila sem se kar nekaj novega in se tudi pošteno zabavala. Odličen začetek kot ponavadi prekratkih počitnic!

IMAG0816 IMAG0835
IMAG0863 IMAG0867
IMAG0869 IMAG0870
IMAG0883

Ela Bogataj Stopar